Pred nekaj dnevi sem se vrnil iz Italije, kjer je bila v Boloniji deveta Radioamaterska Olimpijada (WRTC – Worl Radio Team Competition), ki se je udeleži vsaka štiri leta 50 do 60 dvočlanskih ekip radioamaterjev s celega sveta. Tokrat je bilo tekmovanje v Italiji udeležilo pa se ga je 58 ekip, ki so se v s sodelovanjem v tekmovanjih preko vseh štirih predhodnih let kvalificirale za sodelovanje. Tekmujejo v enem od obstoječih 24-urnih svetovnih tekmovanj, drugi vikend v juliju. Delo poteka v foniji in telegrafiji, uporabljajo pa posene klicne znake, ki jih izda Ministrstvo za telekomunikacije države, izrecno samo za to tekmovanje. Tekmovanje naj bi bilo po koledarju lansko leto, a je bilo zaradi pandemije prestavljeno za eno leto.
Prvič je bilo tekmovanje v Seattlu v Združenih državah Amerike leta 1990, sledili pa so na štiri leta: San Francisco (ZDA), Bled (Slovenija), Helsinki (Finska), Floranopolis (Brazilija), Moskva (Rusija), Boston(ZDA), Wittenberg (Nemčija) in letos Bolonija (Italija), tudi rojstni kraj Guglielma Marconija, najavljen pa je že naslednji WRTC 2026 v Angliji.
Organizator se trudi izbrati čim bolj enakovredne lokacije, ki so razporeje po vse pokrajini od kjer ekmovalci tekmujejo. (V Sloveniji so bile ekipe locirane od Kopra do Lendave na že obstoječih radioamaterskih postajah, letos pa po vsej Emiliji-Romaniji na turističnih kmetijah. Vsaka ekipa ima zraven še upravljalca lokacije in sodnika. Ker ekipa dobi poseben znak od sodnika le 15 minut pred začetkom tekmovanja, torej se v etru ne ve kdo sta operatorja na dotični postaji, sodnik pa tudi pazi, da se ne izdata (komunikacija v foniji mora potekati izključno v Angleščini). Vsem je zagotovljena je tudi enaka tehnična oprema (enake antene, moč oddajnika pa je omejena na 100 watov, kar kontrolira tudi poseben indikaor.)
Ekipe izžrebajo sodnika, lokacijo in klicni znak, ki pa je v zapečateni kuverti. Kot sodnik sem bil izžreban ekipi, ki sta jo sestavljala Kazakstanec Pavel Kukushkin UN9L in Rus Oleg Shevtsov RM9I iz Sibirije, naša lokacija pa je bil podeželski gradič s čudovito okolico, sredi polj z majhnim jezercem, prav idilično.
Ekipe so vzpostavile v 24 urah 3500 do 4600 zvez, (to je okrog 190 zvez na uro). Zmagovalca sta bila Yuri Onipko VE3DZ in Yaroslav Oleynik UW7LL, drugo uvrščen sta bila predstvnika Nemčije, tretja po odlična Hrvata. Predstavnika slovenske ekipe Matija S53MM in Sandi S57K sta se uvrstila na 41. mesto s 4078 zvezami.
73 Leo S50R
