Antona – Toneta Črva sem spoznala preko foruma na »Hribi net«, saj me vedno bolj zanimajo manj poznane poti – in Tone je pravi poznavalec poti na področju Cerkljanskega in Šetnviške planote. To sem ugotovila že, ko sva si samo dopisovala, še bolj pa me je navdušil, ko sva se srečala.

»Z veseljem vaju peljem skozi Poliško grapo«, mi je napisal, samo javi, kdaj bosta z Mihom prišla. Dogovorili smo se za zadnjo nedeljo v letošnjem januarju. Še prej mi je povedal, da pot ni problematična, če sva že kdaj hodila po klinih, da je tam hodil z njim tudi otrok, ki še obiskuje otroški vrtec. Kljub temu sem se na pot odpravila z mešanimi občutki, slike so namreč govorile, da le ni tako enostavno, mene pa, po šestih izpahih desne roke, zahtevne poti vedno bolj skrbijo. A sem mu zaupala – in prav sem imela!

Hodili smo počasi, spodbujal me je, naj kar fotografiram, da ima čas… In vedno, pri vsakem slapu, je še kaj zanimivega povedal.

Tam, kjer je bival tudi France Bevk

Kaj lahko poveš o življenju v Bukovem, pod nekoliko osamljeno Kojco (1303 m)? – v čem se je ali pa se še razlikuje od življenja v dolini, v krajih, kjer je vsa potrebna infrastruktura dostopna kar peš?

Kot otrok sem obiskoval na Bukovem vseh osem razredov osnovne šole. To je bila ista šola, ki jo je obiskoval že France Bevk. Pisatelj nas je vsako leto vsaj enkrat obiskal in nam vedno prinesel mnogo novih knjig. Vse učence je učila le ena učiteljica, vsi smo bili v enem razredu, ko je enim razlagala, nas je druge drugače zaposlila. To je danes nepredstavljivo. Žal se nismo učili nobenega tujega jezika, zato sem šolanje lahko nadaljeval le na poklicni šoli.

Po zaključku šolanja na Tehniškem šolskem centru v Novi Gorici sem se vrnil v rodno vas. Kljub temu, da je življenje tu drugačno kakor v dolini, povsem drugačno kakor v mestu, imam svojo vas zelo rad in tukaj vztrajam že 67 let! Zdaj je lažje kakor včasih. V pol ure si lahko z avtom v Cerknem ali Tolminu. Vozita tudi delavski in šolski avtobus, saj šole ni več. Tisti, ki so brez lastnega prevoza, so pač odvisni od pomoči in dobre volje drugih. Pa nam ni težko, vaščani vedno držimo skupaj. Imamo svež zrak, mir in lep pogled na Bohinjsko Tolminske gore. Te gore imajo pri nas drugačno ime. Vsi jih poznajo pod imenom Peči, za novo poimenovanje vemo le redki. Povsod je narava, rože, ptice, prekrasni razgledi in polno divjih živali. Te že skoraj niso več divje, srne pridejo na skedenj jesti seno, lisica si pa z mačko deli posodo. Očitno tudi njej teknejo briketi. Snega in z njim povezanih težav pa je vsako leto manj.

Hribi združujejo, stene navdušujejo, radioamaterji povezujejo

Kako pa tvoja planinska pot – kdaj si vzljubil hribe in kakšni so bili začetki?

Po končani poklicni šoli sem se zaposlil v tovarni ETA Cerkno. Tam sem spoznal dekle, ki je zahajalo v hribe. Kmalu sva postala sopotnika na planinskih in tudi življenjskih poteh. Predvsem so naju zanimale bolj adrenalinske zavarovane poti.  Tudi SPP sva zelo hitro prehodila.

Kdaj pa si začel plezati?

Ko se je vrnil Milan, moj edini sošolec iz osnovne šole (iz istega letnika), s služenja vojaškega roka, smo pričeli plezati.  Njega je med vojaščino z alpinizmom okužil Dorči Kofler.  Bili smo člani AO Idrija, saj AO Cerkno takrat še ni obstajal. Največ sem plezal v naših gorah. V tujini sem bil samo nekajkrat. Vedno sem bil razpet med družino, službo, kmetijo, gasilci, pa še kaj bi se našlo. Za vse pa kmalu zmanjka časa. Ko je bilo na razpolago samo par prostih ur, sem skočil v naše Peči, ko je bilo kaj več pa malo dlje.

Septembra leta 1980 se je v Šitah zgodila tragična nesreča. Mobilnih telefonov še ni bilo, zato je bilo včasih težko priklicati pomoč. Začel sem razmišljati, kako bi lahko alpinisti v sili komunicirali z dolino ali GRS. Opravil sem izpit za radioamaterja in nabavil UKV radijsko postajo. Ta tehnika me je premamila za naslednjih triindvajset let.

 

Pa povej še kaj o svoji radioamaterski dejavnosti in povezavi tega dela s hribi…

Po opravljenem izpitu me je stvar začela vedno bolj zanimati, vse več časa sem posvetil radioamaterstvu. V Bukovskem Vrhu* smo leta 1985 s prijatelji iz kluba zgradili radioamatersko postojanko,  leta 1999 smo v šestih mesecih zgradili še tekmovalno postojanko  v Gorskem Vrhu*. Z naše radioamaterske lokacije smo obvladovali sceno na tekmovanjih dobrih deset let. Kaj je radioamaterstvo? Poenostavljeno rečeno je to ljubiteljsko ukvarjanje z radiom, ki pa je lahko zelo koristno za širšo družbo. Namen in cilj delovanja radioamaterjev je nudenje pomoči pri zaščiti in reševanju človeških življenj in materialnih dobrin – tako določa naš kodeks, a to nam je jasno tudi brez kodeksa.

Julija 1994 smo z ženo, hčerko in prijateljem sestopali z Jalovca. Nekaj po dvanajsti uri sem slišal klice na pomoč. Ponesrečil se je 53-letni avstrijski državljan, ki je plezal Hornovo smer v severovzhodni steni Jalovca. Izpulil se mu je klin. Seveda sem imel s sabo prenosno radijsko postajo, poiskal sem primerno mesto, da sem ujel signal kaninskega repetitorja in po radioamaterski frekvenci oddal nujno sporočilo o nesreči. Takoj so sprožili reševalno akcijo.

Včasih, ko še ni bilo mobilnih telefonov, je bilo radioamaterstvo še bolj pomembno – pa tudi danes je še vedno zanimivo, saj vemo, da imajo mobilni telefoni omejeno delovanje, čeprav so baterije vse boljše – prepričan sem, da radioamaterstvo ne bo zamrlo.  Kaj je lahko lepše kot, da sedeš za radijsko postajo in se pogovarjaš z ljudmi po vsem svetu? V letih svoje aktivnosti sem vzpostavil stike s prav vsemi državami na svetu. Med njimi je tudi Severna Koreja, pa še kakšna podobna bi se našla. Nekaj držav celo ni več: Vzhodna Nemčija, Češkoslovaška…

Na hribe torej nisi pozabil – na plezanje verjetno tudi ne?

Seveda ne – še vedno velja, da prve ljubezni ne pozabiš. Ko so se otroci postavili na lastne noge, se je zopet pojavil čas tudi za plezanje. S starimi prijatelji, največkrat z dolgoletnim soplezalcem Radom Lapanjo, še potegnemo, kakšno novo linijo v Pečeh, pa tudi v druge  stene pogledamo.

O onesnaževanju in spoštovanju narave

Ali pohodniki – alpinisti že dolgo hodijo po teh grapah?

Te naše grape so že naši predniki s pridom izkoriščali. V vseh je bil kak mlin, mala hidroelektrarna  ali žaga. Predvsem so pa lovci in lokalna mladina pretaknili vse kotičke. Ko se je pri nas pričelo s plezanjem zaledenelih slapov, so tudi alpinisti primaknili svoj košček v ta mozaik. Poličanka je bila preplezana leta 2000. Vsi slapovi skupaj nanesejo kar lepih 100 višinski metrov.

Leta 2014 je naše kraje prizadel požled. Takrat so te grape postale neprehodne. Potem so pa k nam Kitajci poslali korono in so nam veljaki prepovedali vse družabne aktivnost. Na domači peči mi je kmalu postalo dolgčas, pa sem vzel star nahrbtnih ter motorno žago in se lotil čiščenja Poličanke. Kar precej drv je bilo potrebno pospraviti, da je zopet postala prehodna. Tudi razne posode, gume, obuvala…se je našlo tam doli. To je romalo v nahrbtnik in na smetišče.  Ko sem to objavil na spletu, je grapa doživela ogromno obiska.

Kaj se ti zdi na teh poteh najbolj zanimivo, poleg narave?

Občudovanja vredno je delo, ki so ga v teh grapah opravili razni domači mojstri. V Poličanki je bila že leta 1958 zgrajena mala hidroelektrarna, za potrebe v vasi Police. Prav tako v Kozarski grapi za potrebe vasi Reka. Sledi o tem so še vedno vidne. Če pozorno pogledaš, se vidi, da so domačini takrat za gradnjo s pridom uporabljali lehnjak. Tega so pridobivali kar v teh grapah. V Kozarski grapi so še vidne sledi, kje so domačini žgali apno. Celo železovo rudo so iskali.

V naravi so še lepo vidne stezice in opuščeni kolovozi, ki so jih ljudje uporabljali nekoč. V vas Police je bila narejena cesta šele leta 1977 in leta 2006 asfaltirana.

Prispeli smo do planote. Pot ni bila povsem enostavna, nekatera mesta zahtevajo precej previdnosti. Tone je bil zelo odgovoren – pred vsakim zahtevnim mestom me je počakal, mi svetoval, kam naj stopim in mi ponudil roko, če je bilo potrebno. In uspeli smo.

Res me zanima, kako pa je po tej poti šel otrok, ki obiskuje otroški vrtec?

No, na nekaterih mestih sem ga malo nesel (hudomušen nasmeh).

In še – kaj bi sporočil pohodnikom, ki imajo namen obiskati tukajšnje kraje?

V grape naj se ne podajajo, če poti ne poznajo in če niso res dobro pripravljeni in opremljeni. Je pa veliko poti, po katerih lahko pohajajo povsem brezskrbno. Opozoril bi na zelo razgledni, enostavno dostopen Črvov vrh nad Baško grapo pa na razgledišče pod Sv. Ivanom na poti na Šebreljsko planoto. Tudi naša Kojca in  Porezen vabita. Imamo tudi zelo lepo plezališče Lutne Skale. Kjer sva s prijateljem Jožetom potegnila prvo linijo (Veteranska), ko plezališča še niso bila tako znana kot sedaj. Takrat so se nama »na ferajnu« vsi smejali.

 Pridite tisti, ki iščete nekoliko več miru, samote in – lepote!

Večkratni svetovni rekorder

Za konec moram še nekaj dodati. Tone, odprt in široko razgledan planinec, alpinist ter radioamater, prejemnik Bevkove nagrade Občine Cerkno, je »pozabil« povedati, da se ponaša z več svetovnimi rekordi v digitalni tehniki na področju radioamaterstva. To sem odkrila na spletu. Tone je prvi in edini svetovni rekorder, ki sem ga osebno spoznala in sem imela priložnost in čast, da z njim preživim nekaj ur. Hvala, Tone in še veliko uspehov, veselja in prijetnih srečanj na tvoji zanimivi življenjski poti!

*Bukovski vrh in Gorski vrh sta naselji na Šentviški planoti, v Občini Tolmin

Vir: Planinski vestnik

Zadnje objave

S51B/PM Pedestrian M

Anka, Tadeja in člani Radio kluba Cerkno Danilo S50U, Boris ...

CQWW RTTY 2024 tekmo

S51J: Pravzaprav sem se zadnji trenutek odločil, da bom startal na ...

Radioamaterski kamp

 Zaradi drugih obveznosti mlajših udeležencev, smo se tokrat dobili samo ...

Radioamaterski kamp

Za letošnji kamp so potrdili svojo udeležbo Miha – S54MC, ...

S56AS in S51J v YOTA

Aljaž S56AS je izrazil željo, da bi delal YOTA - ...

Translate »