Slovenski radioamaterji se po rezultatih v mednarodnih tekmovanjih uvrščajo v sam svetovni vrh, o tem smo že večkrat pisali v naših lokalnih časopisih. Eno najpomembnejših svetovnih tekmovanj je tako imenovan »CQWW«, ki se odvija vsako leto konec meseca novembra, in sicer v telegrafiji. Tekmovanja se udeleži tudi do 20.000 tekmovalcev z vsega sveta. Za doseganje najboljših rezultatov si ekipe in posamezniki izberejo določene lokacije po svetu, ki jim nudijo posebej dobre pogoje za doseganje visokih mest v tem tekmovanju. Eno izmed takih mest je tudi otok Grenada v Karibskem morju.
Na povabilo ekipe iz New Yorka, ki se z Grenade udeležuje tega tekmovanja že več let, sem se odločil izkoristiti priložnost in sem se jim lani pridružil, saj je otok pravi raj tudi za potapljače.
Otok Grenada leži slabih 140 km severno od južnoameriške obale v skupini Windwardskih otokov, 12° severno od ekvatorja. Otok vulkanskega izvora je dolg približno 35 km in širok 15 km, izredno zelen, saj ga v večini pokriva tropski deževni gozd z bujnim rastlinjem. Tu uspevajo tudi številne vrste eksotičnega sadja, kot na primer banane, kokos, papaja, guava, karambola … pa tudi češnje, ki se razlikujejo od naših, a so vseeno češnje in smo jih prav z užitkom nabirali. Posebnost otoka so številne začimbe in dišave, najvažnejši pa je muškatni orešček, ki ga imajo celo na zastavi. Otok ima vzdevek Spice Island (Otok dišav). Mi ga poznamo kot začimbo »mušaktni orešček«, kar je le sadeževa koščica, iz ostalega dela sadeža pa izdelujejo: marmelado, džem, sok in celo sladoled.
Skratka, otok me je očaral predvsem s svojimi naravnimi lepotami, peščenimi plažami, tropskim gozdom, številnimi slapovi … V spominu mi je ostalo ime ene izmed počitniških vil Almost Heaven (Skoraj raj), temu imenu nekateri predeli na otoku dobesedno odgovarjajo. Otok je bil skozi zgodovino najprej francoska, nato angleška kolonija, kasneje pa je spadal k Zahodnoindijski federaciji (West Indies Federation), ki ni dolgo trajala. Leta 1967 si je pridobil status pridružene članice britanskega Comonwealtha. Mogoče se še kdo spominja, da so na otok leta 1979 ZDA izvedle vojaški desant in pomagale strmo glaviti takratno, po izjavah Američanov, komunistično vlado.
Potovanje do tega »raja« traja ob dobrih letalskih povezavah celih 20 ur: iz Benetk preko Londona na otok Antiguo in do končnega cilja Grenade.
Veliko težavo je prve dni pomenila časovna razlika 5 ur in hrana, oziroma način priprave in serviranja, kar me navadno ni motilo, a to je bilo ob vsem, kar se je dogajalo, postranskega pomena.
Radioamatersko tekmovalno ekipo je sestavljalo, šest operatorjev: štirje Američani, Nemec in moja malenkost, v pomoč pri organizaciji, kuhinji in prevozih pa so nam bile še dve Američanki in Nemka. Prvi teden smo se pripravljali za tekmovanje, h kateremu sodi postavljanje anten in radijskih postaj, postavitev računalniške mreže, izdelava plana dela, preizkušanje opreme, analiza radijskih propagacij … Lokacijo smo postavili v lepo opremljenih prostorih otoškega centra za reševanje na hribu nad glavnim mestom St. George’s ob starodavni trdnjavi s čudovitim razgledom na mesto in zaliv.
Samo tekmovanje traja 48 ur in se prične ob polnoči s petka na soboto po Londonskem času. Cilj je vzpostavitev čim večjega števila zvez po vsem svetu iz čim več različnih držav. Ker smo bili edina postaja iz Grenade, vsi tekmovalci pa so nas seveda potrebovali v svojem dnevniku, je bil »naval« na naše klice kar neizmeren. Skratka, v 48 urah dela smo zabeležili okrog deset tisoč zvez, kar nam je prineslo 3. mesto na svetu in 1. Mesto na kontinentu.
Zadovoljni z rezultatom prvega dela počitnic smo se preusmerili na drugi del, ki pa je bil posvečen predvsem podvodnemu življenju v tem delu oceana. Del tekmovalne ekipe Tim, Ann in jaz smo se preselili na obalo, usposobili potapljaško in podvodno fotografsko opremo ter preživeli dober teden pravih podvodnih dogodivščin. Od srečanja z morskim psom, do pravih sprehodov po koralnih grebenih morja, obiska več potopljenih ladij, kjer so se o nekaterih spletle prave zgodbe, foto lovom na posebne primerke redkih rib in mehkužcev in obiska podvodne galerije kipov, ki je postala atrakcija za turiste.
Ne bom se spuščal v podrobnosti o podvodnih prebivalcih, ki zanimajo le entuziaste in biologe, temveč sem skušal ujeti saj del lepot s fotografskim aparatom.
Otok nima posebne industrije ima pa tri tovarne ruma (katerega izdelujejo celo za Kubo in Jamajko!), nekaj tovarn čokolade, kar pa ne preseneča ob pogledu na številne nasade kakavovca po vsem otoku. Nenavadna je tudi vožnja po levi strani ceste z avtom, ki ima volan na desni strani in vse komande seveda zamenjane, a z malo prakse se hitro privadiš na njihov način vožnje.
Ob raziskovanju otoka in številnih aktivnostih so trije tedni minili kot bi trenil. Dogovorili smo se, da se bomo v podobni sestavi še srečali na enem od tekmovanj ali »ekspedicij« v predele sveta, ki so za radio amaterje in potapljače atraktivni.
Članek je bil objavljen v časopisu Komunitator FMR-MEDIA letnik 8 št. 45 avgust 2008
Leo Xhoko, S50R http://s50r.s50e.si
