Kako smo radioamaterji sodelovali pri himalajskih odprtavah
Spominjam se prve jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo, ko sem kot 12 letni deček spremljal očeta v Ljubljano, kjer smo se poslovili od alpinistov, ki so nameravali osvojiti Trisul. Potem smo tedne in tedne čakali na njihova sporočila, ki jih ni bilo od nikoder. Pravzaprav nič nismo vedeli, dokler ni prispela novica, da so osvojili Trisul II in III, glavnega vrha pa ne, kaj več o dogajanju, pa je pričelo prihajati do nas, ko so se fantje že vračali izpod hriba.
Nič kaj dosti bolje ni bilo pri kasnejših odpravah. Kar je »laufar« prinesel do Kathmanduja in so poslali k nam po telegramu, je bilo staro najmanj par dni, odvisno kako daleč je moral možakar teči s sporočilom. Za nas so bile te odprave relativno draga stvar in se je zgodilo da so imele odprave celo finančno izgubo, naše aparature v tistih časih, pa so bile preokorne, težke in energetsko požrešne, tako da o tem smo razmišljali, ampak je bilo brez kakšnega upanja. Ampak potem se je leta 1975, na trgu pojavil Atlas-180, popolnoma transistoriziran transiver. V Radioklub »Kričač« na RTV Slovenija, smo ga dobili leto pozneje, za potrebe NNNP in bili nad njim navdušeni. In takrat se je že vedelo, da bo leta 1979, šla na pot Jugoslovanska odprava na Mt.Everest.
Urednik Vala 202, je bil takrat Marjan Krišelj, ki je bil tudi urednik Planinskega vestnika in kot tak, bil »pri koritu«. Bili smo pri koči na Kokrškem sedlu pod Storžičem, kjer smo radioamaterji prenašali njegovo sporočilo v program Vala 202, ko sem mu omenil možnost radijske povezave iz baznega tabora pod Mt.Everestom. To je leto preje uspelo skandinavce s severne strani, ravno tako po radioamaterskih zvezah. Marjan se je malo zamislil in obljubil, da bo dal tak predlog na sestanku Komisije za odprave v tuja gorstva. Predsednik te komisije, je bil takrat Aleš Kunaver, ki je bil zelo dovzeten za novotarije. Po daljšem pregovarjanju in proučitvi vseh možnosti, so nas sprejeli, kot spremljevalne člane odprave. Ko smo se odločali, kdo bo šel tja, smo izbrali Matjaža in Slavca, jaz pa bom skrbel za organizacijo sprejemanja vesti doma. Pomagal sem tudi pri izbiri ostale komunikacijske opreme za alpiniste. Žal pokojni Stipanič Anton, takrat YU3BH pozneje S53BH, mi je omogočil obisk tovarne Iret v Trstu, kjer so potem donirali UKV prenosne postaje in stacionarno UKV postajo, za zveze po gori. Za KV povezave smo imeli Atlasa 180, FT-101ZD in postajo, ki so jo izdelali v podjetju Rudi Čajevec v Tuzli, kamor sem jo šel iskat. Za sprejem v Radijski stavbi na Tavčarjevi, smo imeli Atlas-350 in FL-2100 ojačevalec. Na stolp, ki je bil takrat na radijski strehi, pa smo z veliko težavami zmontirali dva elementni Quad, ki ga je posodil Trival iz Kamnika, ki je tudi posodil vertikalno anteno za v bazni tabor.
Fanta sta imela s seboj tudi agregata Honda. Ravno ta dva agregata sta jima povzročala največ težav. Nekaj zaradi slabega bencina, nekaj pa zaradi redkega zraka na 5000 metrih. Postajo Rudi Čajevec sta morala pustiti na Ministrstvu za turizem v Kathmanduju, da bi lahko imeli direktno zvezo tudi z njimi, ostali dve pa sta šli v bazni tabor. Mali Atlas ni zdržal dolgo in je kmalu izdihnil, tako da jima je ostala samo dobra stara FT-101ZD. Nekje se je izgubil tudi taster, tako da telegrafije ni bilo, SSB je bil pa preslab signal da bi ga razumljivo sprejemali v Ljubljani. Ako sta našla radioamaterja Zorana (znaka se ne spomnim več) na naši ladji Ljutomerčan, ki se je nahajala v Bombayu in preko njega pošiljala sporočila k nam. V naši mali sobici na podstrešju, takrat še Radia Ljubljana, se je vsak dan nabralo kar nekaj »poslušalcev«.
Vse je teklo brez problemov. Ko je Zoran odplul iz Bombaya se je pričel signal izgubljati, ampak so prišli drugi »mornarji« in je šlo naprej. Fantje so dosegli vrh in v sobici je zavladalo nepopisno veselje. Na žalost je temu veselju sledila žalost, ko se je potem ponesrečil vodja šerp Ang Phu. Zveze po hribu so tisto noč zatajile. Stane Belak – Šrauf ni slišal bazne postaje. Klical je in klical, odgovora pa ni slišal. Nekaj let pozneje, sem to omenil nekomu od firme Iret, na sejmu elektronike v Ljubljani, kjer sva se srečala. Dejal je, da so pri teh postajah ugotovil, da če imaš zaprt skvelč, če torej ne slišiš šuma postaje, se ta pri temperaturah nižjih od 50 stopinj, čisto zapre in postaja postane gluha!
Pod črto lahko rečem, da je bila naša udeležba na tej odpravi uspešna. Veliko smo se naučili, kar nam je pozneje prišlo zelo prav.
In ko sva z Alešem tako sedela v radioamaterski sobici na Tavčarjevi, kjer smo sprejemali poročila s himalajske odprave na Mt.Everest, mi je omenil, da bo naslednja odprava na Lhotse, ki jo bo vodil on in sem se mu ponudil, da grem zraven, kot radioamater, za zvezo z domovino. To je bil v tistih časih skoraj edini način neposredne povezave z odpravami na Himalaji. INMARSAT, ki je kasneje prevzel to vlogo neposredne telefonske zveze, je bil ustanovljen leta 1979, za nas torej nedosegljiv. Leta 1981, pa je že uspešno deloval, toda bil je neizmerno drag in glede opreme, potrebne za vzpostavitev zveze preko geostacionarnega satelita zelo zahteven. Tako po ceni opreme, kot po fizičnih dimenzijah in teži.
In postal sem spremljevalni član odprave na Lhotse 1981. Sodeloval sem pri nabavi vse radijske opreme za UKV zveze po gori, kar je bilo v tistih časih kar zahtevna naloga, saj nisi mogel kar v trgovino in kupiti. To so bili zahtevni uvozni postopki, s celo goro dokumentacije. Ampak na koncu nam je uspelo vse spraviti čez mejo in pripeljati v Nepal. Tam se je zgodba s carino in dovoljenji za uvoz ponovila. Potrebno je bilo nekaj iznajdljivosti, da se je problem rešil. Na radijsko opremo so bili v tistih časih povsod po svetu malo „alergični“. Dovolili so mi samo radijsko zvezo z Ministrstvom za turizem v Nepalu in Planinsko zvezo Slovenije. Pa še to pod pogojem, da morebitni uspeh odprave najprvo sporočim v Katmandu in šele nekaj kasneje na PZS!
Del opreme je bilo tudi domače proizvodnje. Proti mrazu in transportu posebno zaščitene akumulatorje, so izdelali v Tovarni akumulatorjev v Mežici, antene pa v podjetju Trival antene v Kamniku.
Vsa oprema je srečno prispela nekaj dni za nami v bazni tabor, kjer sem jo potem kar hitro pripravil za delo. UKV ročne postaje so uporabljali fantje na gori, jaz pa sem s stacionarno UKV postajo vse pogovore snemal na kasetar.
Kratkovalovna radioamaterska postaja je bila tudi kmalu nared. To je bila moja Yaesu FT-7 in 100W linearec FL-100. Za napajanje sem imel 1kW agregat Honda in že omenjena akumulatorja. Tudi s tem agregatom so bile težave, ker ni bil prilagojen za tako redek zrak, pa tudi bencin ni bil ravno najboljši. Če sem iz njega iztisnil kakšni 200W, je bilo veliko! Po nekaj poskusih priklicati koga iz domovine, mi je 25.4. le uspelo vzpostaviti zvezo z radioamaterjem iz tedanje jugoslovanske republike Makedonije. Prosil sem ga, naj posreduje sporočilo na ZRS. Potem sem 27.4. dobil radioamaterja s Hrvaške in mu poslal sporočilo za ZRS, da sem aktiven. In potem še 29.4. radioamater iz Portoroža. In tako sem potem vsake toliko dobil na zvezi kakšnega radioamaterja, ampak stvar je stekla šele 6.5., ko se je javil Frane – YU3BC, sedaj ima znak S59AA. Bila je to zgodnja ura, tik pred vzhodom sonca, za Franeta pa celo ob enih zjutraj. Ker je bil takrat zaposlen v Iskri v Horjulu, je bilo zanj kar naporno. Jaz pa zaradi hrupa, nisem smel preje zagnat generatorja. Na srečo so alpinisti zgodaj vstajali in sem jim bil kot budilka in jutranja rekreacija, ko so pomagali zaganjati agregat!
Frane je imel takrat na strehi trielementni Delta loop, ki je precej pomagal pri sprejemanju mojih zelo šibkih signalov, doma izdelan kilovat na mizi in FT-301S radijsko postajo. Radioamatersko zvezo sva imela praktično vsak dan, z morseovo abecedo, ker so bili moji signali prešibki za fonijsko zvezo. Frane je moja sporočila, ki tokrat niso bila šifrirana, dajal Franciju Savencu, vodji informacijske službe na PZS. Skupaj s Tonetom Škarjo, ki je bil takrat vodja Komisije za odprave v tuja gorstva, sta iz teh poročil sestavila objavo za časopise in ostale medije. Nisem samo poročal o odpravi, temveč tudi pošiljal vprašanja članov odprave, kot recimo kakšno je doma vreme in kakšna je cena bencina! Ko smo prišli domov, sva šla z Alešem k Franetu domov, da se mu osebno zahvaliva za uspešno sodelovanje. V znak zahvale mu je Aleš podaril kukri nož, kot domačini v Nepalu pravijo starodavnemu kratkemu meču.
Vsa oprema za radijske zveze, razen agregata, je ves čas odprave delovala brezhibno, tudi v vremensko in temperaturno zelo težkih pogojih, čeprav to ni bila neka draga profesionalna ali vojaška oprema.
Zvezo s Franetom sva imela še zadnji dan pred zaključkom sicer uspešne odprave, ampak brez osvojenega vrha, tako da sem opremo pakiral zjutraj, na dan odhoda. Vse smo odnesli domov, razen akumulatorjev in agregata, kar je ostalo v Katmanduju. Tudi oba s Franetom sva dobila priznanje Planinske zveze, za uspešno delo.
Radioamaterji smo potem sodelovali še na odpravi na K2 leta 1989, kjer sva s Franetom tudi uspešno sodelovala, potem pa so prišli na trg relativno poceni satelitski telefoni in internet, kar je stvar poenostavilo.
Zapisal: Janez Majdič, v Cerknem, 5.9.2022
Vir: Planinski vestnik